»Vsaka stvar je za nekaj dobra,« so včasih rekli starejši, modri ljudje in dodali: »Vsaka šola nekaj stane.«
In je prišlo koronaobdobje. Čas, ko nas je narava opozorila, da se z njo preveč, predvsem pa neprimerno igramo. Prišel je čas, ki je bil nekako napovedan, ko nič več ne bo tako, kot je bilo. Veliko smo se lahko naučili, pravzaprav še najmanj o delčku genske mase, ki predstavlja virus, veliko pa o nas samih, o nas kot mislečih družbenih bitjih, o naših odnosih, o potrebnosti nekaterih, prej skoraj nevidnih posameznikih in družbenih skupinah, o načinu življenja, o bližini človeka, o trpljenju, stiskah posameznikov ali celih družbenih skupin, o pomenu javnega nasproti privatnemu, o poštenju, pa tudi nepoštenju.
A še najbolj nas je zaznamoval način komuniciranja. Tehnologija, za katero smo bili prepričani, da nas zgolj desocializira, je velikokrat pomenila prav nasprotno. Naučila nas je tudi, kako jo lahko izkoristimo v prid človeštva, ohranjanja narave, koriščenja lastnih intelektualnih in materialnih potencialov. In ker iz koronaobdobja še zdaleč nismo izšli, je prav, da letošnji praznik počastimo s pomočjo te skoraj vsemogočne tehnike. Tudi starejši smo se je bili primorani vsaj malo priučiti, mladi pa bi si nasploh za vse opravljeno zaslužili ogromno velikih petic.
Upam, da smo se naučili še česa in da ta šola vendarle ne bo stala preveč, da na koncu ne bo brez vsakega haska.
V tem primeru bomo lahko na koncu rekli: »Ja, dragi moji, vsaka stvar je za nekaj dobra.«
Jože Robida
Predsednik KD Šmartno ob Paki
