V soboto, 13. julija se kot vsako leto odpravljamo v Studenec, kjer bo domače gledališče uprizorilo zabavno komedijo Butalci, po motivih Frana Milčinskega in Ervina Fritza. Igro je napisal in približal današnjemu svetu Lojze Stražar. Cena s prevozom je 25 EUR.
Poletno gledališče Studenec: Butalci
O gledališki predstavi in igralcih si lahko preberete tudi na uradni spletni strani: Poletno gledališče Studenec: Butalci
Najbrž ga ni naroda na svetu, ki v svoji kulturni zakladnici ne bi imel takšnega ali drugačnega šaljivega junaka, s pomočjo katerega si pomaga pri smešenju človeških slabosti in napak in s tem pri katarzičnem premagovanju in preživljanju učinkov teh napak. To so ljudski junaki in značaji: nekateri so dobesedno rezultat stoletnega ljudskega ustnega izročila, drugi so taki postali potem, ko si je ljudstvo prisvojilo humorne in satirične junake literarnih del znanih pesnikov, pisateljev in skladateljev. Vsaj nam v Evropi so dobro znani npr. nemški Till Eulenspiegel, francoski Figaro, madžarski Matijaš Grabancijaš Dijak, pa španski Sancho Pansa, češki Švejk, hrvaški Petrica Kerempuh; v islamskem svetu od Bosne do Irana pa je že stoletja znan šaljivec Hodža Nasredin. Skupna lastnost in poteza teh junakov je, da s svojo pojavnostjo in ravnanjem postavljajo na glavo in smešijo dejanja in hotenja oblastniških in posestniških avtoritet, izkrivljenih značajev in človeške poniglavosti, s čimer vzpostavljajo med ljudmi ravnotežje in pomenijo nekakšno zadoščenje za doživete in preživete krivice in nevšečnosti. So nekakšni dobrohotni »maščevalci« ljudske duše in zato tudi večne osebnosti in teme ljudskega in umetnega slovstva, ki v sodobnem času doživljajo najrazličnejše aktualizacije in prenovitve. Skratka hvaležna in uporabna tematika sodobne satire.
Fran Milčinski
Med Slovenci je bil dolgo časa tak lik Pavliha, včasih tudi Peter Klepec; oba sta doživljala pesniške, prozne in dramske prenovitve in služila kot lika zasmeha in kritike človeških slabosti in stranpoti. Vse do pojava Butalcev Frana Milčinskega (1867–1932), in sicer sprva v humoreskah, ki so izhajale v mladinskih listih, od leta 1928 naprej pa jih je Milčinski sam bral na ljubljanskem radiu. Butalci so kot zbrane zgodbe v knjigi izšli po pisateljevi smrti šele leta 1948 in potem do današnjega dne še v številnih izdajah, kar priča o njihovi priljubljenosti med bralci, mladimi in starimi, ter o njihovi tematski in obravnavni živosti in aktualnosti v vsakem času, tudi sodobnem. Morda v najsodobnejšem še prav posebno.
Butalci (datum izida: 21. 6. 1899) je naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej omejeni. Neprestano tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani. Pojem butalski (v smislu omejen) se je tako prijel, da so ga sprejeli tudi v Slovarju slovenskega knjžnega jezika.
V čem je čar Butalcev? Doslej znani ljudski in umetno ustvarjeni ter ponarodeli šaljivi junaki so bili individualni junaki, ki so se s svojimi domislicami in dejanji zoperstavljali človeškim slabostim, jih razkrinkavali, kritizirali in smešili. Butalci so pa kolektivni junak, kakršnih je v slovstvu malo; morda se z njimi po svojem značaju in »umnosti« lahko merijo grški Abderiti. Butalci se namreč človeškim slabostim ne zoperstavljajo, temveč so sami poosebljenje (personifikacija) prav teh slabosti: pohlepa in koristolovstva do samega roparstva in tatvine, oblastniške napihnjenosti in ošabnosti, zagledanosti vase in zaničevanja ter poniževalnega zasramovanja sosednjega, domišljavosti in praznoverja, zagledanosti v tujo pamet in pomanjkanja svoje, čaščenja in spoštovanja tujega, priznavanja tuje nadoblasti in udinjanja le-tej, nerazsodne vere v napredek in še bolj nerazsodnega nasprotovanja temu napredku, lažnivega in votlega pridigarstva, zabitosti in zvijačnosti, pretiranega veseljaštva in uživaštva, bolestne tekmovalnosti, nepotizma in nemarne slepote oblasti, pa tudi plemenitosti in ljubezni … In vse to in še več v tolikšni in tako pretirani meri, da se smešijo sami, »v mislih, besedah in dejanjih«. Pri tem so prisrčno neposredni, preprosti in nedolžno odkriti, skratka, (Bog nam grehe odpusti) večni in neuničljivi Slovenci od cesarskih časov do današnjega dne! Taki so neusahljiv vir in hvaležen medij za vsakršne aktualizacije; vse, kar se je dogajalo Butalcem, se na svojski način dogaja tudi nam danes. In tako se dogajajo in odigravajo po Sloveniji številne priredbe, ki jih igrajo v poklicnih in ljubiteljskih gledališčih, na raznih priložnostnih zabavnih ali etnoloških prireditvah, kjer se pod masko nedolžnih Butalcev prikazujejo slabosti in stranpoti današnjega dne.
Butalci: Burka s petjem
Taka je tudi burkaško humorna različica Butalcev, ki jih tokrat prikazuje gledališka skupina Kulturnega društva Miran Jarc. Po motivih Frana Milčinskega in Ervina Fritza je Butalce napisal in jih tudi režira Lojze Stražar. Z duhovitimi domislicami, številnimi pevskimi vložki (pesmi je priredil in spesnil Roman Končar, uglasbil pa Slavko Avsenik ml.) ter dinamičnim in pisanim dogajanjem najprej sebi, potem pa še gledalcem v veselje in razvedrilo. Z »nedolžnim« burkaštvom smešijo naše skupne slabosti brez konkretnih navedb; prepoznavanje in razkrinkavanje pa avtor predstave prepušča gledalcu na njegovo lastno odgovornost!
Ludvik Kaluža
Vir: Studenec.net
